Rad imam ljudi! A rad imam ljudi ki širijo pozitivno energijo, ki dajejo Zemlji, Nebu energijo skozi svoj UM, ki je Božanska elektrarna celotnega stvarstva.
Popolna tema, popolni mrk, vonj po mrliški zemlji in jutranji hlad, ki zebe do kosti. Vlaga, trohnoba ki se širi.. to je opis človeške energije. Energije zlobe, negativne energije ki jo nosijo ljudje seboj!
Rad imam ljudi! A rad imam ljudi ki širijo pozitivno energijo, ki dajejo Zemlji, Nebu energijo skozi svoj UM, ki je Božanska elektrarna celotnega stvarstva.
Um je dotik večnosti, je brez meja, je nekaj kar je tu in onkraj v istem trenutku. Zavedanje tega je eno od mojstrstev. A to mojstrstvo še ni uporabno če tega ne razvijamo naprej. Ja naprej tja onkraj!
Velikokrat lahko preberete, da je v življenju vse odvisno od percepcije človeka! To je dejstvo, ki je povezano z našim UM-OM.
Sam dobro poznam svoj Um. Dodobra se ga zavedam in čutim njegovo moč. Do njega imam spoštovanje kot do staršev. Čutim ljubezen, čutim strah pred nepoznanim, čutim toplino!
Ne iščem Boga, saj čutim in poznam izvir besed, izvir studenca, Boga ki je naše stvarstvo. Um je neomejen je nepredstavljiv naši percepciji. Je nekaj kar enostavno je!
Skozi dolgoletno meditativno, duhovno prakso sem spoznal, da svoj um najlažje spoznavam, se z njim soočim ob adrenalinski izkušnji ob trenutku nevarnosti ob trenutkih ko se bojim zase. Tedaj se v meni prelije čisti UM. Tedaj skozi mene teče mojstrstvo, ki ga težko opišem, orišem a doživim ga izjemno globoko skozi vsa čuta telesa. To je zame trenutna ekstaza ki se ne more meriti z nobenim orgazmom! Orgazem je izjemno plitka izkušnja v zatemnjenem Umu! Moja izkušnja, pa je večnost, ki živi, biva in je neusahljiv studenec večnosti.
Počasi odhajam onkraj stvarstva in zanimivo je to, da se na Zemlji merijo stvari s časom. Tam onkraj pa samo z energijo, pulzom, mislijo! Vse je mogoče, vse je dojemljivo , vse je čutno!
To doživljam ko plezam v gorah, daleč od zaledenelih človeških umov! Daleč stran od preslikav hudobnih misli. Tam sem jaz, tam je moj UM. Tam je stvarstvo in prav vse je igra uma projicirana v fizičen svet! Vsak oprimek je možno držati vsak prehod je možen, vse je dovršeno in vse je čisto. Pojavna misel , da ne zmorem je motnja, ki se prikrade v um. In ko odženeš iz uma te motnje, greš samo naprej, greš tja….greš …..hodiš…potuješ….najdeš….doživiš…..ljubiš…..živiš!
Prav vsakič me prevzema ta občutek. Prav vsakič trpim, jokam, ker nisem prestopil umetno narejene črte Življenja!
Jokam… ker si umivam obraz.
Jokam, ker si utiram pot.
Jokam ker nisem tam!
Stene govorijo…
Gore stojijo in tam živijo, v meni življenje budijo!
Um me staplja s tabo, Um me potaplja v osamo.
Tvoj sem, tu sem in grem, hodim, letim in vse to ob enem!
Vsaka vrnitev v vsak dan je trpeča izkušnja rojstva. Hvala poznam svoj Um in pelje me domov! Stojim na vrhu stene, opazujem dolino in na robu stene se čuti termično dviganje zraka! Globina ja vabljiva, globina vleče, je nekaj kar je onkraj razuma. Slišim, čutim, dojemam! Vem sposoben sem priplezati na vrh stene, vem sposoben sem iz nje odleteti s padalom a želim še več! Vidim orla, ki se igra ob robu stene in varno jadra. Poigrava se na tokovih mojih misli! Njegov zvok-pisk je zvok stvarstva, je nekaj kar povezuje ta svet z onim! Pogledujem za njim in čutim, da me sili , čutim da lahko grem domov in se primem za orlovo krilo ter letim!
Čistoča uma je čistoča univerzalne ljubezni! Ti ki to bereš: »ali znaš koga ljubiti , brez da razmišljaš kdo je kakšen je! Ali ga lahko enostavno ljubiš?« Potem takem ali veš koga ljubiš če ti to uspe. Ljubiš sebe, saj so vse misli, ki so vezane na zunanji svet preslikava tebe!
Ko stojim nad steno se Um bistri se Um obrača navznoter. Tedaj resnično živim! Čutim, da bi skočil, čutim da bi zaplaval. A pride motnja, ta peklenska misel, ki pravi ali si upam? In ko se ta motnja prikrade potem je to znak , da nisem pripravljen, da nisem tam, kjer bi moral biti. Nisem mojster ker ne razumem ker ne dojamem, in ker ne hodim, letim…
Vsak dan me misel popelje tja na rob in me postavi na preizkušnjo ali grem ali naj ostanem. A danes je dan ko sem spoznal, da je to mogoče, da je to tisto kar se sme, kar se lahko in kar enostavno je!
Lahko letim brez padala, brez krila in brez vsega…. To je moj UM! Prišel bo čas in ko bo prišel, bo to pravi čas!
Zanimivo, poučno in poetično razmišljanje, pisanje.